mara je napisal/-a: 
Out There, kaj si mel v mislih z gledanjem elektrolitov - to so menda soli - pijem veliko, soli pa se skušam izogibat, izotonične napitke pa slabo prenašam...(vsaj ta zadnji se mi je poznal na koži). Kako pravzaprav veš, kdaj maš premalo soli??
Te stvari so precej individualne. Takele zadeve so se mi pripetile, ker sem delal neumnosti:
Pomanjkanje elektrolitov:
Pri meni se to manifestira v splošnem bednem počutju in mišični utrujenosti med treningom/športno aktivnostjo.
Če to ignoriram čez dobrih 15-20 minut pričnejo mišični krči. Če jih ignoriram se čez 15-20 minut umirijo. Če ignoriram še to, se mi povrnejo, vendar se mi je to zgodilo le na enem tekaškem maratonu. Druga vrnitev krčev je bila tako huda, da sem odstopil. Pa ne le to... v cilj bi se pripeljal z rešilnim vozilom, če bi lahko v njem sedel ali ležal. Pa ni šlo, ker - če sem se ustavil - so bili krči še hujši.
Po nekaj urah (in rehidraciji) so se krči umirili, posledice pa sem čutil še vsaj en mesec: 1 teden sem se komaj premikal, po stopnicah ni šlo. Drugi teden sem hodil kot raca. Tretnji teden sem hodil kot stari ata, v četrtem tednu sem lahko prehodil 3km.
Tolk o pretiravanju.
Splošna dehidracija:
V mali Cini (Cima piccollissima di lavaredo) sem z enim prijateljem plezal prosto zimsko ponovitev Via Cassin. Voda nama je zmrznila že ob 4h zjutraj, vzpon pa je trajal 22 ur (s sestopom vred). VAljda, da v steno nisva nesla gorilnika (smer je hudo vertikalna in ocenjena VII-, kar je pozimi hudo sitno). V 22 urah sem shujšal in dehidriral za 8 kg. 1 teden je trajalo, da sem se spravil v normalen pogon.
Pomanjkanje glikogena:
Letos na maratonu Franja - tipično... Ko sem imel hidracijo in elektrolite u nulo poštimane, sem pozabil redno jest OH. Zadnjih 30 km sem vozil skoraj dve uri, ker noge enostavno niso hotele več pritiskat. Nobenih krčev, bolečin ali česarkoli. Enostavno - pomanjkanje hrane.
Lani sem šel solo plezat severno triglavsko (Slovensko). Zjutraj sem sicer jedel, s seboj pa nisem nič vzel, ker sem bil bedak. Ob sestopu me je tako pričela bolet glava, da sem skoraj bruhal. Mimo sta prišla dva Hrvaška (!) gorska reševalca in mi dala sendvič. Čez kakšno uro je glavobol izginil in sem jo lahko mahnil dol. Šolski (in skoraj muzejski) primer hipoglikemije.
ps.: Don t try this at home. We are trained professionals.