Deadlift. Mrtvi dvig. Ste se kdaj vprašali, zakaj tako ime? Gotovo ste se. Sam sem se to prvič vprašal nekega pomladnega večera na avtobusu št. 8 v Ljubljani. S prijateljem sva se vračala s treninga, debatirala o bicepsih, proteinih in ženskah, ravno sva obdelala zadnjico neke blazno seksi gospodične iz fitnesa, zaradi česar je nastala spoštljiva in vročih misli polna tišina, ko me Pero postavi pod ledeno prho:
"Si že kdaj delal deathlift?"
"Deathtlift?"
"Ja."
"Ne."
Kot avtobus so moje misli rohnele in se nagibale v ovinkih. Deathlift. Smrtni dvig. Dvig smrti. Fascinantno. Noro. To mora biti noro. In ne glede na to – zakaj deathlift?
"Kako pa izgleda ta vaja?"
Pero je seveda molčal, kot se je za v tistem trenutku najpomembnejšega najstnika na svetu spodobilo. Tik preden sem izstopil iz razbeljene konzerve pa je še enkrat vrgel koščico: "Jutri ti pokažem."
"Jutri" je prišel, prišel je čas treninga, nato čas za demonstracijo smrtnega dviga. Kako sem bil razočaran!!! Tako zanimivo ime in tako dolgočasna vaja. Primeš in pobereš s tal. Pha!!! Jajca!!! In kot da to še ne bi bilo dovolj, mi je nek starejši član fitnesa razodel, da se vaji ne reče smrtni dvig pač pa mrtvi dvig. Kakorkoli, prva razlaga, čemu takšno ime, je bila tu: Z zanimivim imenom je iznajditelj te vaje prikril njeno nezanimivost.
Naslednja razlaga je prišla že čez kakšen teden. Po prvem šoku in razočaranju sem se končno spravil in naredil nekaj serij te dolgočasne vaje. To je bilo povsem na koncu treninga, tako, mimogrede, kot se za tako vajo spodobi. In naslednji dan – muskelfiber od ušes do peta. Komaj sem se premikal. Imel sem občutek, kot bi imel rit, hrbet in trapeze polne šivank. Aha, sem si mislil, deadlift je zato, ker si naslednji dan – in potem še tri dni, kot sem imel priložnost ugotoviti – povsem crknjen.
Razlaga se je potem še večkrat spremenila in z leti sem spoznal, da obstaja kar precej ljudi, ki jih to ime bega. Vsak je imel svojo razlago. Grom npr. je dolga leta živel v prepričanju, da se ta vaja imenuje deadlift zato, ker obstaja velika verjetnost, da med odlaganjem uteži nazaj na tla zmečkaš kakšnega nič hudega slutečega hrčka, miško ali – o, groza – veverico. Kaj bi hrček, miška ali veverica počela ravno na tistem mestu si nisem znal predstavljati, vendar pa tudi nisem nikoli spraševal, saj moje razlage niso bile nič boljše. In ker je Grom velik ljubitelj malih živali, še posebej pa veveric, se je deadlifta seveda izogibal. Dolga leta, naj še enkrat omenim.
Danes, več kot desetletje od "smrtnega dviga", mi je seveda že jasno, zakaj "mrtvi dvig". Potrebno je poznati le nekaj osnovne fiziologije, in stvari postanejo popolnoma logične. Ključna besedna zveza je: REFLEKS NA NATEG.
Da se razumemo – gre za fiziološki pojav in ne za mežikanje, momljanje, zmajevanje z glavo in praskanje po temenu, kadar vas želi nekdo nategniti s slabimi proteini ali gainerjem.
O refleksu na nateg sem pisal že v enem od člankov o gibalnem sistemu, ker pa se mi ne da brskati v katerem, in ker sklepam, da se vam ga tako ali tako ni ljubilo prebrati (kar si lahko štejete v velik minus), bom v dveh do štirih stavkih napisal, kaj to je.
Refleks na nateg povzroča refleksno skrčenje mišice, ki je bila hitro raztegnjena. Na ta način se poveča sila, ki jo je ta mišica sposobna razviti.
V praksi to izgleda takole:
-Pri počepu začnemo v iztegnjenem položaju, počepnemo in se nato zopet zravnamo. Med spuščanjem smo torej v aktiviranih mišicah sprožili refleks na nateg, ki nam je pomagal dvigniti breme.
-Pri bench pressu je enako. Med spuščanjem uteži aktiviramo refleks na nateg, ki nam pomaga pri koncentričnem delu.
-Itd.
