 Ko se je kitajski cesar Shen-Nung na lep sončen dan namenil
malce pretegniti svoje ude, je kmalu ugotovil, da kitajsko sonce precej pripeka
in se sklenil ohladiti v senčki velikega drevesa. Pristavil je kotliček z vodo,
lahen vetrič pa je vanj zanesel nekaj listov čajevca. Zelenkasta tekočina mu je
očitno prijala, saj je čaj tudi skoraj 5000 let po cesarjevi dogodivščini med
najpogosteje konzumiranimi pijačami na svetu.
Ta najstarejša legenda o čaju nakazuje na to, da je Kitajska
pradomovina čajevca, vendar pa kljub temu še vse do danes ni popolnoma jasno,
če morda njegove primarne korenine vseeno ne segajo v indijsko pokrajino Assam,
kjer so bili odkriti grmi divjega čajevca (Thea Assamica). Nekateri zapisi
navajajo, da so čaj v Indiji »zakuhali« Angleži, spet drugi, da je bil čaj
prinešen v Indijo iz Kitajske.
Je že vsak poparek tudi čaj?
Čajevca iz Kitajske in Indije sta »mati in oče« številnih
hibridov, ki danes rastejo po nasadih širom sveta. Divje rastoči kitajski čajevec
doseže do 20 metrov in častitljivih 50 let starosti, medtem ko je njegov brat
Indijec skromnejši; doseže namreč »le« do 10 metrov, vendar pa je njegovo
poslanstvo polnjenja čajnikov tudi do dvakrat daljše od kitajske rastline.
Nobena redkost ni drevo, staro tudi celo stoletje. Današnje čajevce seveda
gojijo v rastlinjakih in jih obrezujejo v cca. meter in pol visoke grmičke, kar
olajša obiranje.
Že površen pogled po prodajnih policah v bližnjem
supermarketu vam da vedeti, da za skoraj vsako rastlino »stoji« tudi čaj.
Kopriva, kamilica, šipek in še 1001 rastlina seveda s pravim čajevcem – Camellio
Sinensis, kot je njegovo latinsko ime, nimajo nič skupnega. Ime »čaj« so si te
rastline pridobile skozi čas, predvsem zaradi zelo podobnega načina priprave in
nekaterih zdravilnih učinkov, medtem ko »pravi čaj«, kot je pogosto označen,
ostaja le eden. Za njegovo pripravo se vedno uporabljajo le listi, redkeje tudi
peclji in celo deli stebla, cvetovi pa se ne uporabljajo.
Črni, rdeči in zeleni čaj – tri različne rastline?
Ne glede na barvno oznako čaja gre v vseh primerih za eno in
isto rastlino. Posamezne vrste se namreč ločujejo le po predelavi – razlika je
v tem, ali so čajni lističi fermentirani (ter koliko časa traja sam proces) oz.
sploh niso fermentirani.
Zeleni čaj
Delno venenje, prepihanje s segretim zrakom oz. kratko
poparjenje ter valjanje in sušenje so v glavnem postopki, potrebni za
pridobivanje zelenega čaja, ki je, kot pove že njegovo ime, rumenkasto zelene
barve. Takšen čaj ohrani svoje naravne zdravilne sestavine.
Črni čaj
Predelava črnega čaja obsega, poleg zgoraj navedenih faz,
tudi postopek fermentacije, ki je pri proizvodnji zelenega čaja popolnoma
izpuščen. Fermentacija pomeni proces oksidacije v vlažnem okolju, ki traja
nekaj ur. Čajni lističi se pri tem obarvajo črno-rjavo, spremeni pa se tudi
kemična sestava ter seveda okus in barva (rjavo oranžna) samega čaja.
Rdeči čaj
Rdeči čaji, znani tudi pod imenom »oolong«, so vmesna
stopnja med zelenimi in črnimi čaji – sicer so podvrženi fermentaciji, vendar
je ta veliko krajša kot pri črnem čaju. Barva in okus sta mešanica zelenega in
črnega čaja.
Ali je čaj res zdravilen?
Če pobrskate po starodavnih zapisih o čaju, lahko ugotovite,
da se je napitek že od nekdaj uporabljal v različne zdravilne namene.
Uporabljali so ga proti vročini, glavobolom, želodčnim in črevesnim boleznim,
prebavnim težavam, proti različnim vnetjem in tudi v obliki paste za lajšanje
revmatičnih bolečin.
Ko so znanstveniki že pred nekaj stoletji pričeli s
poglobljenim raziskovanjem čajevčevih učinkovin, je bilo ugotovljeno, da je
ključ čajeve zdravilnosti v flavonoidih, ki jih vsebuje. Flavonoide uvrščamo
med polifenole – rastlinske komponente, ki se nahajajo v večini hrane
rastlinskega izvora, predvsem v vinu, sadju, zelenjavi in čaju. S svojim
antioksidativnim delovanjem pomagajo nevtralizirati škodo, ki jo našim celicam
in tkivom povzročajo prosti radikali, ki, kot vemo, pospešujejo staranje,
sodelujejo pri nastajanju nekaterih degenerativnih bolezni, predvsem pri raku in
boleznih srca in ožilja.
Skrivnost čajevca – antioksidanti katehini
Leta 1997 je dr. Lester Mitscher, profesor medicinske
kemije na Univerzi v Kansasu, ugotovil, da zeleni čaj vsebuje enega izmed
najbolj močnih antioksidantov iz družine katehinov, imenovanega epigalokatehin
galat (EGCG). V svoji študiji je ugotovil, da je EGCG pri nevtraliziranju
prostih radikalov v primerjavi z vitaminom C močnejši kar 100 krat, v
primerjavi z vitaminom E pa 25 krat. Zeleni čaj vsebuje primerjavi s črnim
čajem skoraj trikrat več EGCG, saj se pri slednjem znaten delež katehinov
zaradi fermentacije pretvori v kompleksnejše oblike flavonoidov – teoflavine in
teorubigine.
Učinki KATEHINOV:
- zmanjšujejo pojavnosti raka
- zmanjšujejo možnost nastanka tumorjev in drugih mutacij
- znižujejo holesterol
- preprečujejo povišanje krvnega tlaka
- preprečujejo povišanje krvnega sladkorja
- delujejo antibakterijsko
- uničujejo virus gripe
Študij, iz katerih lahko razberemo le eno, in sicer, da čaj,
predvsem zeleni, JE zdravilen, je ogromno. Tako mi lahko verjamete, da se
škatlica s čajem v času, ko sem pisala ta članek, še nikoli ni tako hitro
praznila.
|
