 Vedno več ljudi se sooča s problemom prekomerne telesne
teže. Tudi jaz sem ena izmed njih. Ukrepati sem začela šele, ko mi je tehtnica
pokazala 108,8 kilogramov. Sicer sem shujšala šele 16 kilogramov, ampak mogoče
bo moja izkušnja vseeno komu koristila.
Debelost ni le estetska nevšečnost
Za hujšanje se nisem odločila le zaradi videza, ampak sem se
dejansko zelo slabo počutila - tako fizično kot psihično. Čeprav nisem zdravo
živela, me je vedno zanimalo vse o zdravem življenju, zato sem se vedno bolj
zavedala, kakšne nevšečnosti prinašajo odvečni kilogrami in kaj tvegam, če bom
vztrajala pri dotedanjem načinu življenja.
Po American Obesity Association je debelost povezana z vsaj
tridesetimi zdravstvenimi težavami, izmed katerih so najpogostejše:
- visok krvni pritisk
- diabetes tipa 2
- bolezni srca in ožilja
- osteoartritis
- rak (pri ženskah se poveča nevarnost raka dojke, pri
moških pa za raka na debelem črevesju, danki in prostati)
Čeprav se sama, z izjemo občasnih bolečin v kolkih in
kolenih, nisem soočala z omenjenimi zdravstvenimi težavami, sem vedela, da je
le še vprašanje časa, kdaj bom začela čutiti posledice svojega nezdravega
načina življenja; vedela sem, da moram nujno nekaj narediti, ampak vseeno
nekako nisem zbrala moči za usodni korak.
Odločilni trenutek
12. aprila 2006 sem na eni izmed spletnih strani prebirala
blog osebe z vzdevkom »Twice the man« (gre za spletni dnevnik človeka, ki
opisuje svoje vsakdanje vzpone in padce pri hujšanju in trudu privzgojiti si
zdrav način življenja). V vnosu, ki sem ga prebirala konkretno tisti dan, je
bilo zapisano, da se večina ljudi sploh ne zaveda svojega dejanskega izgleda. V
ogledalu se sicer na hitro pogledaš, vendar to sliko enako hitro odmisliš (kar
sem tudi uspešno počela), če pa se fotografiraš, je stanje neizbežno
zabeleženo, saj fotografija ne more nikamor pobegniti. Tako sem vzela
fotoaparat v roke, stopila pred ogledalo in pritisnila na sprožilec. Pogledam
fotografijo. Šokirano sem vprašala, če sem to res jaz. Mogoče se komu zdi
nerazumljivo oziroma nemogoče – v bistvu je tudi meni – kako da nisem enake
slike videla v ogledalu!? Skratka, ta fotografija je bila odločilna za prehod
iz faze neaktivnosti (smiljenja sami sebi in iskanja nešteto izgovorov) v aktivno
reševanje problema.
Uresničitev zastavljenih ciljev = načrt fokus
Takoj ko sem si opomogla po začetnem šoku, sem izlila svoja
čustva na papir in napisala, kako se vidim, kaj čutim in pri čem vse me teža v
življenju ovira. Nato sem si naredila spisek ciljev, ki bi jih rada kratkoročno
in dolgoročno dosegla ter si sestavila okvirni načrt, kako zastavljeno doseči.
To sem vsak dan znova prebirala, dokler ni nekako postalo del mene. Tako sem že
zjutraj, ko sem se zbudila, vedela, kaj hočem doseči, kam hočem priti. Vsako
jutro se tudi stehtam in težo zapišem v Excellovo tabelo. To mi tudi pomaga
ohranjati fokus. Predvsem pa mi je bilo v veliko pomoč redno sodelovanje na
forumih, kjer se srečujejo ljudje s problemom prekomerne teže. Marsikdaj v
svoji okolici ne dobimo razumevanja ter podpore družine in prijateljev (čeprav
v mojem primeru ni bilo tako), poleg tega pa je veliko lažje razkriti in deliti
svoje padce in vzpone pri hujšanju ljudem, ki se srečujejo z enakimi problemi.
Ovire, ki jih je na poti potrebno premagati
Seveda pa ni vse potekalo čisto gladko, nasprotno, na svoji
poti me je čakalo kar nekaj ovir. Na primer sladice, ki so doma vedno na
zalogi. V preteklosti sem se stalno pritoževala, kako to onemogoča in ovira
moje hujšanje, vendar sem dobila nasvet, da sveta (ali ljudi) ne morem
spremeniti, zato se moram spremeniti oz. prilagoditi sama – in sem se (čeprav
še sama ne vem, kako). Pa še eno zelo pomembno zaviralno miselnost sem morala
odpraviti. Mislim, da se s tem problemom sreča kar večina žensk oziroma tistih,
ki hočejo shujšati. Namreč, vsak od nas si želi, da bi odvečni kilogrami
izpuhteli kar čez noč, kar pa žal ne gre tako enostavno. Marsikdaj sem
prenehala s hujšanjem, prav zato, ker sem bila razočarana nad polžjo hitrostjo
izgubljanja kilogramov. Zdaj sem dojela, da v bistvu to sploh ni pomembno.
Vsaka prekinitev s hujšanjem in ponovno rejenje vendarle potisne še dlje v
prihodnost potencialni trenutek, ko bi dejansko dosegla cilj. Torej vsak mini
korak na poti do cilja šteje. Počasno hujšanje bi pravzaprav morali vzeti za
blagoslov, saj, če se za nekaj res močno in dolgo boriš, to veliko bolj ceniš.
Poleg tega pa se v tem času človek lahko veliko nauči, predvsem pa si priuči
zdrav način življenja, ki ga bo lahko živel in izvajal celo življenje.
Moja strategija
Veliko ljudi me vpraša, kako hujšam, upajoč, da bom povedala
za kakšno novo revolucionarno odkritje. In večina je razočarana nad odgovorom.
Nobena dieta ne bo delovala, če ni konsistentnosti, vztrajnosti in motivacije.
Težko se je držati režima, ki je prestrog, neprilagodljiv in usmerjen v
drastično nižanje kalorij, zato je treba najti neko vmesno pot, predvsem pa se
zavedati, da dieta niso samo meseci, ko hujšamo, temveč način življenja. Zato
tudi nima smisla podlegati raznoraznim dietam tedna, ki obljubljajo nemogoče
rezultate.
Imam vsaj 4 obroke dnevno, živila, po katerih posegam, pa so
naslednja:
Ogljikovi hidrati: ovseni kosmiči, polnozrnat riž in
testenine, zelenjava v neomejenih količinah (zelje, brokoli, cvetača, paprika,
paradižnik, kumare, solata, stročji fižol, ...), mleko
Beljakovine: piščančja prsa, puranje meso, oslič, sardele,
skuta, cottage cheese, beljakovinski praški, beljakovinske čokoladice
Maščobe: olivno olje, ribje olje, omega 3
Dodatki: multivitaminske, kalcijeve in magnezijeve tablete
ter C vitamin
Moj tipičen jedilnik izgleda nekako tako:
Zajtrk: ovseni kosmiči, skuta in 3 kapsule Omega 3 maščobnih
kislin
Kosilo: piščančja prsa, malo polnozrnatega riža ali
testenin, zelenjava v neomejenih količinah (stročji fižol, solata, brokoli,
cvetača, paradižnik, paprika, zelje, ...), žlica olivnega olja
Malica: oslič, zelenjava v neomejenih količinah, žlica
olivnega olja
Večerja: beljakovinski puding iz lahkega mleka in praška
Hy-Pro 85, 3 kapsule Omega 3 maščobnih kislin
Čeprav se na prvi pogled zdi izbor živil dokaj okleščen,
moram reči, da se da iz tega pripraviti veliko okusnih in nasitnih jedi.
Dvakrat tedensko si dovolim tudi kakšno pregreho (seveda samo v enem obroku),
ampak največkrat izkoristim samo en dan, ker industrijske, predelane hrane več
ne prenašam najboljše. Tudi telovadba je postala pomemben del mojega življenja;
telovadim vsaj 5-krat tedensko, najmanj 30 minut. Na začetku sem predvsem
hodila, saj sem se bala, da bi s kakšno bolj intenzivno vadbo negativno
vplivala na kolke in kolena, ki so me velikokrat boleli. Ko sem pridobila na
kondiciji in gibljivosti, pa sem začela s tae bo-jem, body pumpom in
treniranjem z utežmi.
Za konec
Zdaj se počutim fantastično. Sicer moram shujšati še 25
kilogramov, ampak v teh štirih mesecih in pol sem se toliko naučila in to tudi
uspešno aplicirala, zato vem, da mi končni cilj ne uide. Ponovno imam veliko
kondicije, sem gibljiva – prav nič okorna in sopihajoča kot pred meseci. Nisem
več čustveni jedec, znam določiti pravo lakoto. Nimam več otečenih nog (namreč
noge so mi tako otekale, da so me bolele na dotik), veliko bolje spim, ni me
sram iti med ljudi. Rada se imam.
|
