 Ob enih ponoči s Stašo končno prispeva v petnajsto ameriško največje mesto – Columbus, ki se nahaja v zvezni državi Ohio. Pot je bila res naporna – večurno sedenje s koleni v sedežu potnika pred sabo pač ni prijetno. Če seštejem nekajurno zamudo zaradi vremenskih razmer, posedanja na letališčih med leti in za nameček še obravnavo na oddelku za emigrante  , je celotna pot trajala kar 28 ur.
Edina najina misel je le še postelja. Iz oddelka naju po temeljitem seciranju le izpustijo, zato se napotiva po prtljago. Emm, prtljaga? Nooo, včasih se zgodi, da vam prtljago preprosto izgubijo. Oz. prtljaga se izgubi (sama), kot raje zapojejo v trpniku. Kaj sedaj? Prijaviva izgubo, povedo nama, da bodo prtljago dostavili najverjetneje v roku 24 rok, nato pa s taksijem v hotel. Brez zobne krtačke in spodnjih gat za naslednji dan.
Prispeva do najinega hotela, ki se nahaja v sklopu samega sejmišča, kjer poteka sejem (tega praktičnega dejstva se takrat še ne zavedava). Po kratkem pogovoru z receptorko odideva v sobo, vsak s svojo »zasilno« kozmetično torbico. Staša si z mlekom za telo odstrani make up ter obraz namaže s kremo za roke. To, da pri tem preklinja, bom izpustil … Soba je čedna, predvsem je prostorna in … ima posteljo. Padeva vanjo in zaspiva, kot bi mignil.
Kljub temu, da sva zaspala ob pol treh ponoči, kot vojak skočim iz postelje že ob šestih zjutraj. Seveda – v Sloveniji je ob tem času ura že 12.00. No, vzrok za prostovoljen skok iz postelje je tudi nestrpno pričakovanje obiska največje fitnes in bodybuilding prireditve Arnold Classic EXPO. Prtljaga? Sorry, not yet. Hitro zbudim Stašo (za spremembo ne ugovarja), hkrati pa se zavem prekletstva, ki me čaka (in ki predvsem traaaja ter, nenazadnje, tudi stane  ) – nakup vsaj najnujnejše kozmetike, ki jo potrebuje moja draga žena. Ker brez zajtrka ne gre, skočiva na kavo in prigrizek v eno izmed hitrih restavracij. Small coffee je papirnat kozarček v velikosti naše »srednje« Coca Cole v McDonaldsu. Kasneje izveva, da taka kava vsebuje tudi do 300 mg kofeina.
Ob vrnitvi v hotel je že bolj živahno. Do odprtja sejma je sicer še dve uri, a fitneserke, bilderji in poslovneži se že odpravljajo na zajtrk. Najti morava prijatelja Clarka, ki je zaposlen v podjetju MHP, saj nama je obljubil izkaznice za prost vstop kamorkoli na prireditvi. V hotelu z 20 nadstropji ga čudežno srečava v dvigalu na poti v najino sobo. Urediva se, končno umijeva zobe s krtačko normalne velikosti in se odpraviva proti sejmišču. V dvigalu srečava bodybuilderja Boba Cicherilla in nekaj fitneserk. Čudiva se, kako to, da so vsi brez jaken, nekateri celo v sandalih ali natikačih. Pri kroženju okoli hotela ugotoviva, da nama puhovki ne bosta veliko koristili, saj je do vhoda na sejem mogoče priti kar neposredno iz hotela. Krasno, nobenih problemov z jaknami ter možnost hitrega skoka v sobo v primeru utrujenosti ali kakšnih drugih potreb.
V hodniku med hotelom in sejmiščnim prostorom odkrijeva veliko restavracij, kjer lahko naročiš tako »junk« hrano kot tudi »clean« beljakovinske obroke. Kmalu prispeva v ogromno halo, kjer zagledava ogromno stojnic najrazličnejših proizvajalcev športne prehrane. Ker je bil šele petek, je bilo število obiskovalcev ravno primerno za nemoten sprehod med posameznimi stojnicami, predvsem pa je bil omogočen pogovor s posameznimi bodybuilderji in fitneserkami (največja gneča je bila seveda v soboto in nedeljo).Tako najprej naletim na Cutlerja, Shawna Raya, Ronnija, igralca v filmu See Arnold Run Rolanda Kickingerja, starega dobrega Hulka Louja Ferrigna … skratka, prisotni so najboljši bodybuilderji vseh časov. Nekateri kot lastniki podjetij, drugi kot gosti na stojnicah ter tretji kot obiskovalci prireditve. Nikjer ne zasledim tekmovalcev prihajajoče sobotne tekme, seveda pa pričakujem, da se bodo pojavili v nedeljo (nekateri nasmejani, nekateri kot kisle kumare). Večina stojnic vabi z degustacijami svojih izdelkov, zato se na kosilo sploh ne spomniva. Kadarkoli pogledam Stašo, prežvekuje.
 V popoldanskem času obiščeva Designerjevo stojnico, opraviva poslovne razgovore ter poizkusiva nekaj njihovih prihajajočih izdelkov. Prijatelj Clark mi omogoči koristen pogovor s trenerjem najboljših bodybuilderjev in bodybuilderk Chadom Nichollsom. Chad trenira Ronnija, Cormierja, Lendo Murray, Kim Chizevsky ter številne druge uspešne tekmovalce. Nekaj besed spregovorim tudi z Levronejem, Gasparijem in Nasserjem El Sonbatyjem, ki slovi po znanju menda devetih jezikov (ko ga povprašam, če govori srbsko, svoje znanje "dokaže" z besedami: »Kako si ti?«  ). Spoznam tudi Chrisa Dima, katerega povprašam, če je Miloš Šarčev tudi prisoten na sejmu. Pove mi, da je z Badellom, ki ga pripravlja za sobotno tekmo, nekje v hotelu. Škoda, ponovno srečanje z njim je bila moja velika želja.
 Zdi se mi, da sva na sejmu šele nekaj ur, ko obiskovalci začnejo zapuščati halo. Ura je že 18.00 in sejem se začne zaključevati. Utrujena odideva v hotelsko sobo in kasneje na večerjo s Clarkom iz podjetja MHP ter njihovim sponzoriranim bodybuilderjem, ki ima letos zelo velike možnosti za zmago na najmočnejši ameriški amaterski tekmi NPC v svoji kategoriji. Restavracija je v sosednjem hotelu, večina gostov so obiskovalci sejma, torej je prostor primerno napolnjen z mišicami različnih barv in velikosti. Po predlogu Clarka oba s Stašo naročiva file mignon. Kmalu ugotoviva, da bi bilo bolje, če bi naročila skupaj 1 porcijo, saj je file težak kar 1 funt, kar je skoraj pol kilograma. Zraven je postrežen še gigantski pečen krompir ter solata … sladici se odpoveva . Pri odhodu domov ugotovimo, da obstaja zračna povezava – pokrit hodnik direktno do našega hotela. Jakne so bile torej spet odveč.
|
